Projekt je podprlo Ministrstvo za kulturo RS.

Poglejte si vabilo ter zloženko

Postavitev v galerijskem prostoru je zamišljena kot poseg z risbo v prostor. V nasprotju s klasično postavitvijo likovnih del v opremi, pod steklom, na steni, se v tem primeru risba nahaja na polprosojni podlogi, ki je kot ovalni, spiralni paravan umeščena v središčni del galerije in ga zavzema v celoti, od stropa do tal. Polprosojnost podloge, njena postavitev v prostor ter uporaba domišljene osvetlitve, skozi gibanje v prostoru, gledalcu omogoča premenjanje pogleda ter tako glede na točko njegovega pogleda, ustvarja različne večplastne kompozicije. Risba in z njo konstruirane podobe, ki so razmeščene v prostoru, v pogledu gledalca postanejo dinamične, animirane in večplastne- ta aspekt prezentacije pa je predočen tudi z videom, animacijo risbe, ki je spremljevalni del postavitve in v katerem je nelinearno branje prostora postavitve spet ujeto in razpeto v nek časovni dramaturški lok.

V osnovi so risbe, zarisi, piktogrami ali pra- ikonogrami, osebna avtorjeva interpretacija in reinterpretacija kozmoloških motivov inspiriranih s prazgodovinskimi najdbami z vsega sveta, ki obravnavajo za naš pogled  nadrealne predstave o svetu, času  in položaju človeka v vesolju. Naj omenim le puščavo Nazca v južni Ameriki z gigantskimi risbami vidnimi le iz zraka, tako imenovanimi pristajalnimi stezami za vesoljska plovila ali najdbe v skalovjih podsaharske Afrike, kjer najverjetneje upodobljeni šamani ali demoni, duhovi, s pokrivali v obliki čelad ali anten (rogovi), spominjajo na “vesoljce”. Pa tudi prastare zgodbe in legende o obiskih nezemljanov, desetem planetu,...vsebine, ki so dandanes hvaležne osnove za scenarije v žanru znanstvene fantastike.

Narava risbe po eni strani želi spominjati na zarise in risarske stvaritve “starih”, a risane strukture in ikonogramske pripovedi niso prerisi najdenih historičnih artefaktov, ne po vsebini, ne po značaju. So avtentične, izrazito osebno označene risarske konstrukcije. Konstrukt kot tak implicira neko hipotetičnost, variabilnost oz. poljubnost, ki ni vezana na vsakdanja, realna dejstva, temveč vstopa v polje domišljije in fikcije, sanj ali vzporednih, tudi kontradiktornih ali paradoksnih predstav o svetu, vesolju in poziciji človeške zavesti v njem. Osredotočanje na nek temeljni diskurz : človek = svet, zvest o sebi, individualno = obče, splošno, univerzalno, seveda razmišlja o človeku kot individualni opni percepcije, slikovno polje pa razumeva kot vizualno objektivizacijo intimnega, ki tako ne le postane obče, temveč se kot obče lahko tudi potrdi. Kot risarsko objektivizacijo, risbo, ki je v svoji preprostosti tako arhaična, da lahko proseva nezavedno globalno. Kot odmev ali oddaljen spomin, kodiran v genih, ki ga risarska kontemplacija skozi filter osebne note spet lahko dešifrira in naredi vidnega.

Risba in njena pripoved je s centralno umestitvijo v prostoru, na polprosojno podlogo, prav tako pa tudi  z animacijo in video vizualizacijo na tv monitorju, kot materialni objekt presežena; ikonogrami in zarisi postanejo prostor duhovnega, v katerem skupnost lahko prepoznava globalne nezavedne strahove ali upanja. Na špekulativen način  ozaveščajo spoznanje, da je vse empirično, kot tako,  prepoznano predvsem zaradi verjetja v kode skupnosti, ki so, prej ko ne, skozi vso znano zgodovino človeštva, zgolj in predvsem psihološko-filozofski sociološko-mentalni konstrukt za osmišljanje stvarnosti.  Resnični  ustvarjalci, pa tudi uničevalci vesolja, smo tako lahko prav sami, saj imamo načrt  zanj narisan od nekdaj,...

Postavitev spremljajo dokumentarne reprodukcije historičnih najdb z vsega sveta s pojasnili ter slikovni materiali, reprodukcije in originali manjših formatov, ki dokumentarno pojasnjujejo razvoj avtorjeve risbe in variacije v izrazu in vsebini;  od najzgodnejših začetkov, preko akademskih študij, formalne analize in sinteze figure in prostora, študij prenosa aktivne risbe v medialno, v grafiko in video, v digitalno paradigmo, ter prenos te izkušnje spet nazaj v arhaični materijal in najprej stilizirano, nato reducirano in izčiščeno likovno izjavo.

© Dominik Olmiah Križan