Bilo jih je veliko znanih obrazov, ljudi razočaranj, izkušenj in podobnih misli, in vsi so bili enako strpni med sabo. Sedel sem z njimi, kot danes in vedno, v isti sobi, ob isti mizi, pogovarjajoč se zunanje o zunanjosti stvari. Vsi smo bili v pričakovanju nečesa lepega, dobrega, v pričakovanju čudeža ali čudežnika, da nas odreši ali dokonča. Čeprav smo vedeli za nespremenljivost stvari, je bilo prav pričakovanje to, zaradi česar smo pričakovali; lepo je pričakovati. Pretrgali smo vezi z realno dimenzijo dojemanja in pobegnili vase, v domišljijske svetove. Bili smo kot na drugem planetu, v nekem drugem času, v svetu zmajev, bogov vojne, princev, kentavrov in gozdnih vil. Krdelo potujočih pevcev, dvornih zabavljačev, smo hodili skozi pragozdove in divjino na poti do usmrtitve ali prehoda v neko drugo dimenzijo.
Med vsemi sem bil najmanjši in najbolj nebogljen. Na obrazu sem imel masko neumnega glumača, ki se, steklenih oči, razbrazdanega čela in uvelih lic, smeji sebi v posmeh. Bil sem star kot je staro vesolje in bil sem utrujen od večne hoje, iskanja in kopanja za svetlečimi biseri v blatnih jamah brezupa. Pod umazano srajco, v nedrih, sem imel srce, v katerega so mi ob nastanku vsega vsadili majhno travniško bilko. Takrat, ko sem bil še zelo mlad, in teža tisočletij še ni legla name, sem o njej vedel vse, kar sem moral vedeti. Bila je vse, kar sem imel, edina stvar, ki je bila resnična in vse drugo so bili zgolj izposojeni kostumi.
Da bi iz bilke zrasla velika roža s prekrasnim mavričnim cvetom, bi bil moral pustiti nekomu, vetru ali soncu, pesmi gozdnih vil ali sanjam, da jo negujejo, božajo in poljubljajo. Pustil sem vase veter, pa je bilko le oskubil listov, skoraj zlomil in v meni je nastalo ivje. Dal sem jo soncu, da jo pogreje, pa so bili njegovi žarki premočni in jo je požgal, vile so se norčevale iz nje in nisem več mogel sanjati. Tako so minevala tisočletja in moj nasmeh se je spremenil v bebasto režanje, oči so postale kalne in bilka je bila bolna na smrt.
Tak sem sedel med njimi, razcapanimi pevci in zunaj so zavijali pol ljudje, pol ptiči, v stene pastirske lope so se zaletavala leteča ušesa in silila noter na toplo. In ko je svetil zelen mesec in je noč šele nastajala, je po mesečevih žarkih pridrsel bel žrebec in na njegovem hrbtu je sedela majhna deklica. Bila je vsa v beli šelesteči svili in ko je skočila s konja, so nas njeni dolgi, zlati lasje nežno pobožali po licih. Takrat sem vstal in dal beli deklici svoj zadnji svetleč biser v lase, ona pa mi je prinesla črno, svileno culo, v kateri je bilo upanje.
Beli žrebec se je spremenil v enega izmed nas in lahko smo nadaljevali našo pot po brezmejnih močvirjih sanjskega pragozda. Vsem nam je bilo zdaj lažje; med nami je bila bela deklica za katero smo morali skrbeti in jo varovati pred nevarnimi gozdnimi zvermi. Kmalu smo se ustavili da počijemo in se okrepčamo. Postavili smo velik šotor in ko smo sedli se je zaslišalo doneče zvonenje zvonov, ki nas je spremenilo v skupinico nomadskih pastirjev, prepotenih in umazanih. Le deklica je bila kot prej. Medtem ko so pastirji pili žganje in metali kocke in je zavel nezemeljski mraz, sem vzel deklico v zavetje mojega strganega plašča, da bi jo ogrel. Hvaležno se je stisnila obme, ne meneč se za lepljivo brado in v kito spleteno umazano grivo. Pod prašnim šotorskim platnom sva se pogovarjala, pogovarjala vso večnost noči ob zvokih puščave in pastirske piščali. Z vsako izgovorjeno besedo mi je bila bliže in kmalu so besede postale nežen puh, ki ga je njena sapa nosila meni v srce. Topel puh je legal na uničeno bilko, jo grel in božal, kot še nihče poprej.
Zelen mesec je počasi tonil za obzorje in na njegovo mesto je prihajalo troje žarečih sonc. Jutranje meglice so se dvignile in razkrile šotor, speče pastirje in živali. V polsnu prebujenja sem čutil v srcu bilko polno življenja in videl v megleni daljavi belega žrebca, kako na svojem hrbtu, skozi sončni prah, nosi belo deklico v večnost…